VONJ PO POMLADI

Uživanje v Camargueu

Pa je spet tu... Vonj po pomladi namreč. Čim se sneg stopi in ozračje segreje, se me loti nemir. Ko se vozim proti Ljubljani me mika, da sploh ne bi zavila iz avtoceste, ampak bi pot nadaljevala naprej, čez Italijo in Mali Bernard, preko francoskih Alp Correze, pogled na Dordogno
vse tja do Tulla, majhnega mesteca v pokrajini Correze, kjer živi Pierre z Agnes in Regine z Bernardom in družino. Tu je najin vsakoletni pristan ob zaključku potepanja po Franciji. Drugačnega dopusta sploh ne poznava, tako da naju prijatelji in znanci ne sprašujejo več, kam greva na dopust, ampak kdaj greva v Francijo. Dodatne skomine nama je ustvaril še Pierre s svojim pismom, v katerem nama je poslal podrobno poročilo o arheološki razstavi z edinstvenimi keltskimi rogovi in čelado v obliki laboda (izgleda res odbito. In nepraktično tudi :-) ), ki bo v prostorih mestnega samostana. Razlog več za nemir...
Letošnje leto bo dopust kar pod senco domačega oreha. Dotlej pa nekaj skomin s fotografijami...

Aigues Mortes Nimes

V tem pustem zimsko-pomladnem jutru se mi zdi pesem Toneta Pavčka ravno pravšnja za začetek dobrega dneva...


Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

No, pa sem se še jaz lotila scrapbooka, po navdihu svoje sestrice. Prvi koraki, ki ti vzamejo kar nekaj časa, so me vseeno prevzeli, tako da tole zagotovo ni moj zadnji scrapbook. Izgleda pa takole: