sobota, 15. avgust 2009

Kako je že rekla moja sestra v svojem blogu? Da je kriminal, da ga tako dolgo ne pišeš? Ja, se strinjam. Ampak tako pač je...
Med zadnjim objavljanjem se je zgodilo tooooliko novega, da enostavno nisem imela več časa za objave. Upam da bo odslej bolje, obljubim pa ne :-)

Drugače smo precej delavni. Poleg naše nove punčke, ki smo jo ''pridelali'' ravno na moj rojstni dan, pridelujemo :-) še novo delavnico.
Jure je v veliko pomoč


Tudi Robi pomaga


Seveda je najbolj pridna Manca

Moram priznati da sem že pozabila, koliko dela je z zidanjem. In s spremljevalnimi deli, ki gredo obvezno zraven zidanja. Ampak do zime bo delavnica vsaj za prvo silo že lahko delovala. To pa tudi nekaj pomeni.
Ker sva oba z Mirotom precej delavna, nama kar zmanjkuje časa za kaj drugega. Tako sva šele včeraj, tradicionalno petič, uspela zunaj na balkonu opazovati zvezdne utrinke. Moram reči, da so bili prejšnja leta bolj opazni, se mi zdi, da je svetlobnega onesnaženja vedno več. Ne vem, za koga morajo biti osvetljene ceste po polnoči, vasi razsvetljene kot jaslice in reklamni panoji!!! Koga za vraga ob dveh ponoči zanima, da lahko v določeni trgovini kupimo vse kar si želimo ali da lahko s testno vožnjo avtomobila dobimo CD z risankami.Tudi božjih hramov ob treh ponoči verjetno nihče ne občuduje. Ampak tako pač je.

četrtek, 12. marec 2009

VONJ PO POMLADI

Uživanje v Camargueu

Pa je spet tu... Vonj po pomladi namreč. Čim se sneg stopi in ozračje segreje, se me loti nemir. Ko se vozim proti Ljubljani me mika, da sploh ne bi zavila iz avtoceste, ampak bi pot nadaljevala naprej, čez Italijo in Mali Bernard, preko francoskih Alp Correze, pogled na Dordogno
vse tja do Tulla, majhnega mesteca v pokrajini Correze, kjer živi Pierre z Agnes in Regine z Bernardom in družino. Tu je najin vsakoletni pristan ob zaključku potepanja po Franciji. Drugačnega dopusta sploh ne poznava, tako da naju prijatelji in znanci ne sprašujejo več, kam greva na dopust, ampak kdaj greva v Francijo. Dodatne skomine nama je ustvaril še Pierre s svojim pismom, v katerem nama je poslal podrobno poročilo o arheološki razstavi z edinstvenimi keltskimi rogovi in čelado v obliki laboda (izgleda res odbito. In nepraktično tudi :-) ), ki bo v prostorih mestnega samostana. Razlog več za nemir...
Letošnje leto bo dopust kar pod senco domačega oreha. Dotlej pa nekaj skomin s fotografijami...

Aigues Mortes Nimes

četrtek, 5. marec 2009

V tem pustem zimsko-pomladnem jutru se mi zdi pesem Toneta Pavčka ravno pravšnja za začetek dobrega dneva...


Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
a v sebi - do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi
vnovič
in zopet
in znova.

torek, 3. marec 2009

No, pa sem se še jaz lotila scrapbooka, po navdihu svoje sestrice. Prvi koraki, ki ti vzamejo kar nekaj časa, so me vseeno prevzeli, tako da tole zagotovo ni moj zadnji scrapbook. Izgleda pa takole:



torek, 13. januar 2009

Ne grem se več dopusta!!!



No, pa smo ga preživeli. Še drugi katastrofalni dopust v tej sezoni. Očitno plačujemo za vse dopuste za nazaj, ko na vseh potovanjih skupaj niti prehlada nismo dobili. Največja sreča med njimi so bili Ferski otoki. Na pot sva šla s tako zanič avtomobilom, da nama je uradni serviser (Krulc iz Moravč je zakon!!!) dal knjižico z vsemi nissan avtoservisi po Evropi. Na tihem sem se celo pripravila, da se morda domov vrneva brez avta. Kot že rečeno, se je vse srečno končalo, celo zaljubila sva se v tisti mraz in vlago. In seveda v ljudi.


No, če se vrnem k nesrečnemu dopustu, ne morem mimo poletnega Sarajeva in Mostarja. Mirotu se je po dveh dnevih ponovno vnelo oko, nič več ni videl niti na drugo oko in tako zelo ga je bolelo, da sva šla v Sarajevu na urgenco (zakajeni prostori in znak prepovedane pištole so tam očitno nekaj običajnega).

Ozdravili so ga tako, kot ga pri nas niso znali, tako da zdaj ne rabi več zdravil. Kljub temu sem celo Bosno prevozila in prenavigirala sama (s pomočjo Micke v tamali garmin mašinci :-) ) Ne smem pozabiti še prerezane gume v Sarajevu in vulkanizerja na križišču, do katerega si prišel po desetih stopnicah. Navzdol seveda.
No, zimski dopust smo preživeli malo drugače. Po popoldnevu kopanja v bazenu v Portorožu sem ponoči dobila trebušno gripo in naslednji dan preživela v postelji. Miro in Manca sta se morala zabavati kar sama. Do večerje. Tedaj je viroza napadla še Manco in tako smo se ob devetih zvečer popokali domov. Tako da uradno razglašam - dopusta imam za nekaj časa dovolj!!!!!

petek, 2. januar 2009

novoletna čestitka

No, pa smo ga preživeli. Novo leto namreč. Jure, tatjana in Jan ter mi trije smo praznovali kar dolgo v noč. No ja, otroka sta šla spat, da smo imeli 'ta stari' malo miru. Jedli smo dobrote izpod Mirotove roke, igrali katance in klepetali do štirih zjutraj.
Temu primerno je sledil zajtrk, ki ga nismo bili sposobni jesti vse do časa kosila. Novoletne dobrote te res napolnijo za nekaj časa.
Pravo presenečenje pa sva z Mirotom doživela prvega januarja ob pol polnoči. Telefonski klic naju je sprva spravil v bes (kdo za vraga sploh kliče ob takih urah), potem pa se je izkazalo, da klic prihaja iz Amerike. Imeli smo konferenčni pogovor v liniji Ohia - Florida - Slovenija (sever Amerike - jug Amerike in čezatlantska Slovenija). Najina bratranca Tom in Randy sta se spomnila na naju in tako smo malce poklepetali, če se že vidimo bolj redko.
Za konec današnjega razmišljanja prilagam link do videa, ki ga je iz vseh posnetkov poletnega dopusta po Sloveniji naredil Chris in je odličen: http://vimeo.com/2363685